Nastanek idrijske gledališke stavbe, ki velja za najstarejšo ohranjeno gledališko stavbo na ozemlju Republike Slovenije, je tesno povezan z razvojem idrijskega rudnika živega srebra. Ta je bil osnovan okoli leta 1500 in je bil eden največjih rudnikov živega srebra na svetu. Od leta 1580 je bil v državni lasti, cinobaritno rudo pa so v njem pridobivali še vse do leta 1977. Gledališka stavba je nastala v obdobju največjega razcveta rudnika. Rudarska naselbina je v prvi polovici 18. stoletja dobila mestne pravice, v drugi polovici 18. stoletja pa so v njej zgradili številne javne stavbe in jo z novo cesto proti Vrhniki povezali z najpomembnejšo prometno potjo habsburške monarhije med Dunajem in Trstom. Gledališka stavba je nastala v središču naselbine, v bližini približno sočasno zgrajenih novih stavb župnijske cerkve, rudniškega živilskega skladišča, šole, lekarne in stavbe z osrednjim vhodom v rudnik. Gledališče je torej nastalo v sklopu dokaj ambiciozno zastavljene načrtne urbanizacije naselbine in kaže na način življenja v njej v obdobju poznega baroka.

Natančen čas in okoliščine nastanka stavbe še niso pojasnjene. V pretežnem delu razpoložljive literature je navedeno, da so gledališče zgradili leta 1769 oziroma okoli leta 1770, približno sočasno kot bližnjo dvonadstropno rudniško žitno in živilsko skladišče - magacin (Ulica sv. Barbare 4), za katerega je načrt izdelal dvorni komisar Hohengarten. Po izročilu so gledališče zgradili z materialom, ki je ostal pri gradnji magacina. Nekateri sekundarni viri navajajo, da je gledališče nastalo leta 1777 oziroma leta 1796. Na upodobitvi Idrije Janeza Vajkarda Valvasorja oziroma Justusa van der Nypoorta iz okoli leta 1678 so na lokaciji poznejšega gledališča vidna rudniška poslopja. Na risbi mesta in rudnika Idrija, ki jo je leta 1770 izdelal Jožef Mrak in jo hrani Arhiv Republike Slovenije je na lokaciji gledališča ob takrat že stoječem magacinu upodobljena nadstropna 4 × 8 osna stavba na pravokotnem tlorisu, ki jo prekriva dvokapna streha, na krajših stranicah prirezana na čop. Stavba po legi in velikosti v glavnih potezah ustreza današnji gledališki stavbi. To poslopje je bilo s številko 109 upodobljeno že na risbi Idrije Antona Haubtmanna iz leta 1737 in jo prav tako hrani Arhiv Republike Slovenije. Enaka situacija je vidna tudi še na bakrorezni upodobitvi Idrije, ki je nastala na podlagi risbe Jakoba Adama iz okoli leta 1775 in je bila objavljena v leta 1781 izdani knjigi Baltazarja Hacqueta Oryctographia Carniolica. Upodobitve iz 18. stoletja torej kažejo, da gledališke stavbe zelo verjetno niso zgradili povsem na novo, ampak so po letu 1770 oziroma po letu 1775 adaptirali starejše rudniško skladiščno poslopje, ki je najbrž nastalo v 17. stoletju. Ta ugotovitev pa ustreza tudi nekaterim navedbam v starejši literaturi. V skladiščnem poslopju, ki ga je leta 1770 nadomestil nov večji magacin, so odstranili notranje predelne zidove in stropne konstrukcije med pritličjem in nadstropjem ter notranjost preuredili v gledališko dvorano. Na zahodni strani so stavbi prizidali nov polkrožni zaključek s pravokotnim izzidkom in tako ustvarili dovolj reprezentativno glavno fasado z osrednjim vhodom. Polkrožni zahodni zaključek z pravokotnim vhodnim delom je prvič dokumentiran v mapi Franciscejskega katastra za Kranjsko iz leta 1823, ki kaže tudi dolg in ozek prizidek ob severni fasadi ter manjši prizidek kvadratnega tlorisa ob južnem delu vzhodne fasade stavbe.

Gledališče so zgradili s prostovoljnimi prispevki uslužbencev rudnika. S stavbo je Idrija, ki je v tistem obdobju veljala za drugo največje mesto na Kranjskem, odkrito tekmovala z deželno prestolnico Ljubljano, ki je nekaj večje gledališko poslopje dobila le nekaj let prej. Od leta 1815 je za idrijsko gledališče skrbel rudniški višji urad. Sprva je bila gledališka dejavnost omejena na tri predstave letno, ki so bile uprizarjane na cesarjev rojstni dan, na predvečer praznika zaščitnika idrijskih rudarjev sv. Ahaca (22. junija) in na predvečer praznika zaščitnice rudarjev sv. Barbare (4. decembra).

Stavba je dobila obliko, kakršna je bila značilna za številne manjše samostoječe gledališke stavbe po vsej osrednji Evropi v 18. stoletju; enotna stavbna lupina na podolžnem tlorisu je bila v notranjščini predeljena na dovolj prostoren odrski del in na polkrožno zaključeni prostor za občinstvo, ki so ga obdajale lože. Tovrstna zasnova gledaliških stavb se je v evropskem prostoru postopoma izoblikovala tekom 17. stoletja in je kazala tudi na vpliv cerkvene arhitekture, ki je bila takrat vodilna smer v arhitekturi. Idrijsko gledališče je bilo zasnovano kot razmeroma nizka stavba na pravokotnem tlorisu, ki se je proti trgu zaključeval s polkrožnim sklepom in pravokotno vhodno vežo, na severni strani pa je bil dodan še poseben prizidek. Prvotno zasnovo, ki je bila pozneje še večkrat spremenjena, je mogoče rekonstruirati zlasti s pomočjo ohranjenega načrta iz leta 1882 in dveh fotografij notranjščine, ki ju je na začetku 20. stoletja v sestavku o idrijskem gledališču objavil Engelbert Gangl. Gledališče je na zunanjščini v dolžino merilo 27 metrov, v širino pa 12, 5 metrov. Odrski del na pravokotnem tlorisu na vzhodnem delu stavbe je v notranjščini meril 8 × 11 metrov in je bil iz parterja dostopen preko dveh lesenih stopnišč. Zaradi mehanizmov za premikanje kulis je bil odprt proti ostrešju, ogrevali pa so ga s pomočjo velike lončene peči ob južnem zidu, ki so jo s kurivom oskrbovali z zunanje strani stavbe. Glavni vhod v stavbo za občinstvo je bil na zahodni strani, na vzhodni strani pa je bil začelni vhod na oder. Tla parterja s klopmi v sprednjem delu in stojišči v zadnjem delu so bila lahno poševna, na koncu pa je parter pred odrom zaključeval prostor za godbo. Parter, ki je bil za občinstvo dostopen skozi dva vhoda na zahodni strani, je bil opremljen z ravnim ometanim lesenim stropom in na zahodni strani polkrožno zaključen, obdajale pa so ga lože v dveh etažah; v pritličju je bilo 17 lož, v nadstropju pa 19. Konstrukcija lož je bila lesena in ometana, deloma prevlečena z rdečim žametom in okrašena s skromnejšimi dekorativnimi elementi. Zgornja etaža lož je bila dostopna preko dveh simetrično postavljenih stranskih lesenih stopnišč, ki sta bili stavbi prislonjeni na zunanjščini. Dvoje stopnišč je vodilo tudi v prizidek ob severni steni stavbe, v katerem sta bili moška in ženska garderoba ter soba za shranjevanje rekvizitov. Zunanjščina stavbe v 18. stoletju najbrž še ni bila razčlenjena s horizontalnimi pasovi, okna pritličja in nadstropja pa so bila sprva ločena in najbrž v obeh etažah majhna pravokotna. Začelna vzhodna fasada, ki je danes z izjemo majhnega novejšega pravokotnega okna v vrhnjem delu brez odprtin, je bila najbrž že od vsega začetka zaključena s prirezanim trikotnim čelom. To je najbrž še ostanek prvotne stavbe skladišča. V gledališču je bilo prostora za 300 do 400 ljudi. Do danes se je od prvotnega baročnega gledališča ohranila predvsem osnovna stavbna masa z dvokapno opečno streho, ki je na vzhodu prirezana na čop, na zahodu pa ima obliko polovice stožca. Arhitekt, ki je naredil načrte za baročno idrijsko gledališče v razpoložljivih virih ni izpričan. Nekatere oblikovne značilnosti kažejo, da bi načrt mogel nastati pod vplivom takratnega kranjskega deželnega stavbnega mojstra Lovrenca Pragerja (ok. 1720-1791), ki je leta 1765 izdelal tudi načrt za prezidavo poslopja ljubljanske jahalne šole v stanovsko gledališče.

V idrijskem rudniškem gledališču so do sredine 19. stoletja nastopale potujoče nemške in italijanske igralske skupine, po letu 1850 pa je bilo čedalje več predstav v slovenskem jeziku. Tako sta bili v letih 1853 in 1856 že na sporedu obe znameniti veseloigri Antona Tomaža Linharta. Po letu 1889 je postalo gledališče povsem slovensko, k čemur je pripomoglo zlasti takrat ustanovljeno idrijsko Dramatično društvo.

V letih 1823, 1832, 1844 in 1872 so stavbo obnavljali na stroške rudnika in s prispevki lastnikov lož. Do večjih posegov v baročno zasnovo pri tem ni prišlo. Med obnovo leta 1872 je notranjščino stavbe okrasil domači slikar in kipar Jurij Tavčar. Obsežnejšo prezidavo stavbe pa so izvedli med letoma 1892 in 1895. Takrat je zunanjščina v glavnem dobila podobo, kakršno ima še sedaj. Odstranili so manjši skromni izzidek z vhodno vežo in ga nadomestili z novim nekaj večjim in višjim prizidkom neoklasicističnih oblik, ki nekoliko spominja na osrednji rizalit arkad nekdanjega pokopališča sv. Krištofa v Ljubljani, zgrajenih okoli leta 1865. Nov izzidek, ki je razgiban s pilastri, venčnimi zidci in nizkim trikotnim čelom, je dal zunanjščini reprezentančnejši  nadih. Hkrati so preoblikovali tudi druge dele zunanjščine; prvotna manjša okna so povečali v visoke polkrožno sklenjene odprtine, ki so obsegale višino dveh etaž in so imele v spodnjem delu zaradi požarne varnosti večinoma značaj vrat. Stavba je tako v obodnih stenah dobila kar sedem vratnih odprtin. Ostenje so razgibali z v omet vrezanimi črtami, ki so ustvarile motiv členitve v horizontalnih pasovih. Hkrati so odstranili vsa stopnišča na zunanjščini stavbe in prizidek z garderobami na severni strani. Najbrž so takrat temeljito prenovili tudi zasnovo konstrukcije lož in odra v notranjščini. Leta 1895 je obnovljeno stavbo deloma prizadel ljubljanski potres, gradbeno stanje pa se je nato začelo naglo slabšati in leta 1903 so gledališče zaprli ter načrtovali njegovo odstranitev. Leta 1905 so odstranili konstrukcijo lože in odra, stavbo pa je rudniška uprava predala v uporabo mestni občini za potrebe mestnih gasilcev. Leta 1913 je cesarsko kraljevo ministrstvo za javna dela Dramatičnemu društvu dovolilo ponovno uporabo poslopja. Tega so nato še istega leta zasilno obnovili, vanj napeljali električno napeljavo in namestili nov oder. Kmalu zatem pa so med prvo svetovno vojno oder spet odstranili in stavbo uporabili za namestitev vojnih ujetnikov in za skladišče. Šele leta 1920 je Dramatično društvo dobilo dovoljenje za ponovno prirejanje gledaliških predstav. Takrat so v stavbi ponovno namestili oder, ki pa tu ni dolgo obstal; leta 1923 so ga Italijani, ki so Idrijo zasedli ob koncu prve svetovne vojne leta 1918, odstranili in stavbo preuredili v skladišče. Leta 1927 so ukinili še Dramatično društvo. Leta 1928 je italijanska uprava mesta dala izdelati idejni načrt za prezidavo stavbe in njeno ponovno uporabo za gledališko dejavnost, ki pa ni bil uresničen. Stavbo so nato kot vojaško skladišče uporabljali še vse do obdobja po drugi svetovni vojni. Leta 1948 je bila s pomočjo slovenske spomeniške službe preprečena namera, da bi zanemarjeno in propadajočo stavbo porušili. Stavba je prešla pod upravo Občine Idrija in je bila do leta 1952 po načrtih arhitekta konservatorja Marjana Mušiča preurejena za prirejanje kinematografskih predstav. Temu namenu je stavba služila do poplave leta 1982. Med letoma 1983 in 1987 je nato sledila temeljita prenova; po načrtih arhitekta Silvija Jereba so stavbo preuredili za potrebe filmskega gledališča. Decembra 1988 je stavbo v notranjščini prizadel požar, nakar so jo z manjšimi spremembami leta 1989 ponovno obnovili. Med prenovo v osemdesetih letih 20. stoletja so odstranili predelne stene v zahodnem polkrožnem delu stavbe, ki so nastale leta 1952. Pri obnovi zunanjščine so upoštevali zlasti podobo, ki jo je stavba dobila ob koncu 19. stoletja. V notranjščini pa so uredili enotno dvorano z lahno padajočim naklonom tal in 211 sedeži. Na vzhodnem koncu dvorane so namestili plitek lahno izbočen oder, ob njem pa so uredili dva stranska izhoda iz stavbe. V zahodnem delu stavbe so zgradili sanitarije in stopnišče do balkona s projekcijsko kabino. Podoba notranjščine tako z ničemer več ne spominja na nekdanje baročno gledališče z ložami v dveh etažah. Danes stavba rabi za občasno prirejanje filmskih predstav. Leta 2001 je bila stavba skupaj z nekaterimi drugimi rudniškimi poslopji razglašena za kulturni spomenik državnega pomena. Kljub številnim destruktivnim posegom v 20. stoletju in izgubi prvotne funkcije gledališka stavba skupaj z drugimi stavbami v starem mestnem jedru Idrije še danes odraža način življenja idrijskih rudarskih družin v 18. in 19. stoletju.

Viri in literatura

Mihael Arko, Zgodovina Idrije, Gorica 1931

Ivanka Bazovičar, Idrija in njena gledališka preteklost, Seminarska naloga na AGRFT, Ljubljana 1954

Ivica Bazovičar, Idrija in njena gledališka preteklost, Idrijski razgledi, letnik I, številka 3, Idrija 1956

Lado Božič, To in ono iz stare Idrije, Idrijski razgledi, letnik II, številka 4, Idrija 1957

Milan Božič, Spomeniško varstvena zaščita v Idriji, Idrijski razgledi, letnik XIII, številka 4, Idrija 1968, pp. 92-96

Silvij Božič, Pripombe k načrtu o urejevanju kulturnega centra, Idrijski razgledi, letnik XIII, številka 3, Idrija 1968

Vinko Cuderman, Nekaj bežnih informacij o idrijskem kulturnem centru, Idrijski razgledi, letnik XIII, številka 1, Idrija 1968, pp. 4-6

Peter Fister, Umetnost stavbarstva na Slovenskem, Ljubljana 1986, str. 264-265

Engelbert Gangl, Gledališče v Idriji, Slovan, III, letnik 1905, p. 184, sl. 701 a, 701b

Peter Hitzinger, Das Quecksilber-Bergwerk Idria. Von seinem Beginne bis zur Gegenwart. Nach Schriften des Bergwerks-Archives und anderen Quellen. Mit einem Plane des Bergwerkes, Laibach 1860

Janez Kavčič, Nekateri elementi gotike in baroka na Idrijskem in Cerkljanskem, Idrijski razgledi, letnik IX, številka 3, 1964, p. 75

Vladimir Kološa-Andrej Nared, Slovenska mesta skozi čas, Ljubljana 2005 (Publikacije Arhiva Republike Slovenije, Katalogi, Zvezek 23), pp. 89-102

Filip Kumbatovič Kalan, Baročna kultura v srednji Evropi in izvori slovenskega gledališča, Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti, Rad 326, Zagreb 1962, pp. 149-173

Srečko Logar, O spomeniškem varstvu v Idriji, Idrijski razgledi, letnik XIII, številka 1, Idrija 1968, pp. 2-4

Ivan Mohorič, Rudnik živega srebra v Idriji. Zgodovinski prikaz nastanka, razvoja in dela. 1490-1960, Idrija 1960, p. 317

Viktor Molka, s. v. Gledališke stavbe in prizorišča, Enciklopedija Slovenije, 3, Ljubljana 1989, pp. 245-247

Odlok o razglasitvi tehniške dediščine v Idriji in njeni okolici za kulturne spomenike državnega pomena, Uradni list Republike Slovenije, št. 66/2001-3538, 55/2002-2693, 16/2008-493

Tomaž Pavšič, Ob 200-letnici idrijskega gledališča, Idrija 1970

Tomaž Pavšič-Janez Kavčič, Prva gledališka stavba na Slovenskem. Ob prenovi 1987, Idrija 1987

Saša Pečelin Žagar, Idrijska gledališka stavba, diplomsko delo na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2003

Avtor: Igor Sapač